摘要:The Alpenrind case (C-527/16) revealed opposing positions between the Member States providing services feely across Europe and the Member States fearing for social dumping. A tension the Union is grappling with for a certain time,and that increased in the last years. Many (mostly western) Member States believe that the posting of workers is undermining their social standards and hampering their labour markets. They are not convinced that Union law provides an adequate level to prevent abusive practices. Therefore, these Member States try to take countermeasures by implementing restrictive legislation: imposing obligations on employers to provide documents and comply with notification requirements. This leads to an additional burden potentially impeding the freedom of movement of workers and services;an effect the Social Coordination Regulations actually intend to prevent. The Alpenrind case deals with two questions regarding the postal rule’s impact on social security coordination. It addresses the condition of non-replacement as well as the binding effect of Portable Document A1. However,set in a broader context,it reveals the inherent contradiction of social security coordination. The Union finds itself having to strike a balance between the freedom to provide services and the protection against social dumping.
其他摘要:Odločitev v zadevi Alpenrind (C-527/16) je razkrila nasprotujoča si stališča držav članic glede svobode opravljanja storitev in vprašanja socialnega dampinga v EU. Trenja,s katerimi se Unija sooča že dalj časa,so se v zadnjih letih le še povečala. Prevladujoče stališče zahodnih držav članic je,da institut napotitve delavcev znižuje raven socialne varnosti ter negativno vpliva na trg dela v državah gostiteljicah. Prepričane so,da pravo EU ne omogoča ustrezne zaščite pred zlorabami instituta,zaradi česar države članice vzpostavljajo dodatne pogoje,vezane na prenosni dokument A1. Pri tem lahko slednji v nasprotju s cilji pravil koordinacije socialne varnosti omejujejo svobodo gibanja delavcev ter svobodo opravljanja storitev. Te izzive dodatno otežuje vpliv nezanemarljivih finančnih interesov: tudi v primeru le kratkega čezmejnega opravljanja storitev lahko prispevki za socialno varnost znašajo več milijonov evrov. Tako ne preseneča,da je v interesu delodajalcev,da so napoteni delavci podvrženi tistemu nacionalnemu sistemu socialne varnosti, v katerem je prispevna obremenitev nizka. V obravnavani zadevi je podjetje Martin Meat z namenom nadomestitve v državo gostiteljico napotenih delavcev vzpostavilo novo podružnico Martimpex. Podjetji,ki nista želeli prekoračiti splošne 24-mesečne gornje omejitve trajanja napotitve,sta zatrjevali,da se pogoj prepovedi nadomestitve napotenega delavca z napotenim delavcem v primeru, ko delavci prihajajo iz različnih podjetji,pa čeprav so ta organizacijsko ali kadrovsko povezana. Generalni pravobranilec se je strinjal s tako razlago,Sodišče EU pa je določbo razlagalo širše,in sicer v skladu s prepovedjo nadomestitve neodvisno od delodajalca. Razprava se osredinja na vprašanje veljavnosti prenosnega dokumenta A1,ki ga delavci, napoteni s strani podjetja Martin Meat,pristojnim oblastem niso izročili in tako niso izkazali pristojnosti države pošiljateljice na področju socialne varnosti,zaradi česar so avstrijske oblasti odredile plačilo prispevkov. Podjetje Martin Meat je prenosne dokumente A1, ki državi gostiteljici odvzemajo pristojnost na področju socialne varnosti,pridobilo retroaktivno. Ključno vprašanje,na katerega je Sodišče EU odgovorilo pritrdilno,je bilo,ali lahko do odvzema pristojnosti pride tudi po tem,ko so oblastni organi zaradi izhodiščne odsotnosti tako imenovanega obrazca A1 v zadevi že odločili in ugotovili pristojnost. Iz odločbe tako izhaja jasno trenje med omejitvijo presoje držav članic,ki lahko preprečuje zlorabe,ter svobodo opravljanja storitev,ki jo taka presoja lahko omejuje.
关键词:Alpenrind;posting of workers;social security coordination;portable document A1;freedom to provide services;abusive practices;retroactive effect